Severni raz Piz Badila

Z Andrejem sva bila na kratkem plezalnem spoznavanju gorske verige Bregaglia, ki leži na meji med švicarskim kantonom Graubünden in italijansko pokrajino Lombardijo. Za plezanje v spektakularnem alpskem okolju sva si izbrala 3308 m visok Piz Badile, katerega SV steno štejejo med 6 velikih klasičnih severnih sten. Med tremi možnimi smermi plezanja, ki sva jih imela v mislih, sva se odločila za dolg in v zgornjem delu zelo izpostavljen Severni raz (5a+, 800 m). Plezanje poteka v fantastični granitni gori ves čas med dvema strmima stenama. Smer poznavalci štejejo med najlepše v okviru te težavnosti v Alpah.
Prvi dan sva iz Lareta (1377 m) mimo koče Sacs Fura (1904 m) v štirih urah pristopila pod steno, kjer sva bivakirala. Naslednje jutro se je bilo treba v grebenski škrbini, kamor se vsi plezalci povzpnemo nenavezani, odločiti za smer plezanja. Pretehtala sva vremenske in druge pogoje za plezanje in se odločila prav, kot se je izkazalo tekom dneva. Ob treh popoldne so naju na vrhu dosegle prve dežne kaplje, ki so se med sestopom na italijansko stran proti koči Gianetti (2534 m) za kratek čas okrepile, tako da sva vedrila pod previsom. Približno 20 minut preden sva dosegla kočo pa se je ulila prava ploha. Goro je zagrnila megla in tisti dan nisva videla nobenega izmed plezalcev, ki sva jih pustila za sabo. Verjetno so bivakirali v majhnem bivaku na vrhu.
Pot z italijanske strani nazaj v Švico naslednji dan je bila hudo dolga. Midva sva zanjo v precej lagodnem tempu potrebovala skoraj 8 ur. Na srečo je bil to najlepši dan v času najinega potepanja po teh izjemnih gorah. V megli zanesljivo ne bi prišla daleč.
Od koče Gianetti se je treba najprej povzpeti na prelaz Porcellizzo (2962 m), nato se po strmem žlebu in prečkanju snežišča spustiš za več kot 500 višinskih metrov ter se usmeriš navzgor proti bivaku na višini 2577 m. Lokacijo bivaka si je dobro ogledati s prelaza, ker ga nižje spodaj ne vidiš več. Sledi dolgo prečenje in vzpon na prelaz Trubinasca (2701 m), nato pa še dolg, dolg sestop do koče Sacs Fura in naprej v dolino. Na fotografijah sem označil vse ključne prehode.
V res spektakularnem okolju gorske skupine Bregaglia sva opravila velik, dolg in naporen klasičen vzpon zmerne težavnosti. Kljub prvemu razočaranju, ker nisva šla v Casina, je bil na koncu zadovoljen tudi Andrej. 
Še isti večer sva se odpeljala proti domu in ob dveh ponoči sem, zadovoljen seveda bolj kot Andrej, pozdravil ženo Joco. Če bi Andrejevim letom (v ponedeljek jih je dopolnil 21.) dodal še dva Andreja, seštevek še vedno ne bi dosegel mojih. Je pa Andrej fejst fant, ki mu še kaka dodatna izkušnja ne bo škodila, zato sva govorila tudi o bodočih skupnih turah. Zanesljivo jih bo še nekaj.

Plezala sva v torek, 11. avgusta.

Igor