Že od ponedeljka se borim z nadležnimi virusi in brez pretiranega napora mi gre kar dobro. Še dobro, da so se spomnili name v teh dneh, ko vremenske razmere niso prav nič naklonjene obiskom gora. Tako prisilni hišni pripor mnogo lažje prenašam. Ker pa ne morem samo poležavati in se nalivati s čajem, sem malo pobrskal tudi po starih fotografijah.
Včasih seveda nismo toliko fotografirali kot danes. Predvsem zato, ker so bili fotoaparati težki in v napoto med plezanjem, pa tudi malo kdo si ga je lahko privoščil. Zato imam mnogo več fotografij z raznih družabnih dogodkov. A nekaj mi jih je le uspelo najti. O tistih družabnih pa kdaj drugič.
Danes tehnično plezanje ni moderno in zato je pri mladih generacijah tudi (neupravičeno) zapostavljeno. V okviru alpinistične šole se vsaj v našem klubu preizkusijo tudi v tej zvrsti plezanja, a ocene tečajnikov in pripravnikov so skoraj enotne: naporno, komplicirano, nezanimivo, ipd. Zato se tudi nihče ne potrudi, da bi si pridobil ustrezno znanje in spretnosti v tej vrsti plezanja. Nihče tudi ne pomisli, da bi mu utegnilo pa sem in tja obvladanje te veščine morda pa le prav priti. A tako pač je in k temu prispeva svoje tudi predpisana vsebina izobraževanja za alpinista, kjer o tem ni praktično nič. Je pa res, da se na izpitu zahteva le obvladovanje vsaj IV. težavnostne stopnje. A nekaj osnov iz tehničnega plezanja bi po mojem mnenju pa le moral poznati vsak alpinist. Če ne zaradi drugega, že zaradi pravega odnosa do zgodovine alpinizma. A se najde še kak drug argument.
Moji prvi nerodni poskusi segajo tja v leto 1976, kasneje pa sem se v tem plezanju kar dobro izuril in prav užival v smereh, o katerih takrat nihče ni niti pomislil, da bi se dale preplezati prosto. Kako je s tem danes, je tako vsem znano. A tudi današnji največji mojstri prostega plezanja 
ekstremnih smeri preko velikih sten obvladajo tehnično plezanje. Večkrat prav pride pri prvenstvenih vzponih s klasičnim varovanjem. Pa tudi sicer, nikoli ne veš …
Začel sem dobre pol leta po svojem plezalnem krstu. Oblečen v pulover, ki mi ga je spletla mama ter pumparice s tokom za kladivo, ki mi jih je sešila helenska Vida, s sposojeno čelado na glavi ter obut v Alpinine gojzarje. Fika nas je takrat strogo poučil, da mora biti na gojzarjih zunanji del kože hrapav, ker se “ta gladek leder” v skali prehitro obrabi. In ker še nisem imel plezalnega pasu sem se navezal kar na prsni del pasu iz pomožne vrvice. Takrat smo seveda vsi tečajniki znali izdelati sedežni in prsni del pasu iz pomožnih vrvic. Morda se boste nekateri spomnili, da mi je to znanje prav prišlo še lansko zimo, ko smo plezali slap Carpe Diem in sem doma pozabil plezalni pas.
Kako štorast sem bil se lepo vidi iz položaja mojih rok in nog. Nič kolikokrat sem tudi še kasneje naredil pravo zmešnjavo iz lojtrc, vrvi in pomožne vrvice za poteg lojtrce. Mnogokrat v svojih začetnih plezarijah sem tudi narobe vpel fifi in lojtrca kar ni hotela za mano. V takih primerih sem se moral pogosto spustiti in prav namestiti fifi. A z dosti vaje, vztrajnosti in učenja na izkušnjah sem se razvil v kar dobrega tehničnega plezalca in na takratnem odseku sem bil menda najbolj navdušen za tovrstno plezanje. Tudi zato mi je bilo pri srcu, ker je bilo tako plezanje zaradi velikega števila klinov relativno varno.
Pa beseda, dve, še o moji prvi plezalni lojtri. Naredil sem si jo iz TV antene. Nekateri se še spominjate tistih, kak meter in pol dolgih aluminjastih anten, s katerimi smo, še posebej na podeželju, plezali po hišah in strehah ter iskali TV signal z najmanj sencami. Nosilni del te antene sem razrezal na primerno dolžino, v luknjo zabil še na mero odrezano leseno letev (da bo ja držalo), zvrtal luknje in skozi napeljal pomožno vrvico. Nato sem na vse skupaj pritrdil še fifi, vanj pa zelo tanko vrvico, ki je služila temu, da je lojtrca hodila za mano, tudi če je sam nisem izpel. Kasneje sem v Trstu kupil udobne plastične prečke in si naredil lestvi, ki sem ju zelo dolgo uporabljal. Nazadnje še lani, ko sva z Rokom poskušala z neko prvenstveno v Mali Raduhi. Seveda imam danes tudi jaz lojtre iz trakov, a po udobnosti in uporabnosti se s tistimi plastičnimi prečkami ne morejo niti primerjati.
Nisem tiste vrste človek, ki bi bil obremenjen s tradicijo in z veseljem sprejemam novosti. Seveda so se pogledi na plezanje v skoraj 40. letih korenito spremenili in tudi jaz, nekoč zaprisežen tehnični plezalec, se danes v nekatere klasične smeri, kljub letom, podam brez lojtrc.Upam, da bom lahko plezal še dolgo in morda preizkusil še kako novo pogruntavščino. A tehnično plezanje po mojem globokem prepričanju vendarle mora soditi v železni repertoar vsakega dobrega alpinista.
Igor
